12.11.2007

RAAM ti pride v kri…

Zapisano pod: miks — markobaloh 12.11.2007 ob 08:48

Po uspešnem in s pozitivnimi vibracijami nabitim razgovorom s sponzorjem Iztokom Mavsarjem, sem imel na treningu polno glavo najrazličnejših misli. In lletelo je kar samo od sebe… No, s katerim vprašanjem mislite, da me je »izzval« Iztok?»A na RAAM boš šel???« In odgovor, ki mi je izletel brez pravega razmišljanja »Seveda ne«. Razlog je seveda čisto preprost in vedno isti – denar. Ampak se Iztok ni dal » S skupnimi močmi bomo pa ja nabrali…« Jaz se sicer nisem dal do konca prepričati, ampak hormoni so že »ponoreli« in rezultat je bila nič kaj bazična vožnja proti Ljubljani. In tona nasprotujočih si misli – ja in ne, za in proti, zakaj ja in zakaj ne, pa kva ti je??

Saj bo kdo rekel, kaj je pa na tem dialogu posebnega? In verjetno tudi ni, če ti RAAM ni zlezel pod kožo. Kako hudiča se je pa to zgodilo? Dolga zgodba, tam od začetka devetdesetih let, ko sem na TV gledal dokumentarec o kopici »norcev«, ki so s skrajnimi napori, brez omembe vrednega spanca kolesarili 5.000km non-stop preko ZDA. In si, za razliko od drugih, nisem mislil »Kakšni norci«, ampak »Ti pa so face!«. Potem pa deset let sanjarjenja in v letu 2000 odločitev, da gremo v akcijo in uspešno postavljanje kvalifikacijske norme. V tem času sem na 24-urni dirki spoznal Herberta Menewegerja, Avstrijca, ki je trikrat startal na RAAM-u in od tega le enega končal, napisal pa je eno najlepših knjig o RAAM-u »…und bewege ich mich, so komme ich weiter«, ali po naše »Premikam se, torej grem naprej…« (ki jo lahko kupite tudi pri meni za 30€). Herbert je postal ne le eden od mojih svetovalcev ob pripravah na RAAM, ampak tudi eden najboljših prijateljev. Potem še tri leta študija dirke, prebiranja knjig, ogledovanja starih videov in skakanja okoli sponzorjev, potem pa prvi noro ponesrečen poizkus, ki bi me skoraj stal življenja. Pa operacija, (skoraj) leto pavze, pa drugi RAAM in tokrat pljučnica, nazadnje pa lani tretjič in fizično gotovo najmanj pripravljen odlično drugo mesto na RAAM 2006.

Sem mislil, da je s tem zadeva končana in je v bistvu tudi bila vse do starta letošnjega RAAM-a, ko smo vsi z zadržanim dihom in stisnjenimi pestmi spremljali Juretov boj s Faschingom in ostalimi, pa s kaznimi v prvih dneh, študirali kdaj in koliko bo kdo spal, pa Fredijevo in Uroševo napredovanje po lestvici dvojic, ipd. V glavnem RAAM me je spet posrkal vase, čeprav sem bil pol zemeljske oble oddaljen od dogajanja.

O vsem tem sem razmišljal med razgovorom z Iztokom in kljub trmastemu vztrajanju, da na RAAM v letu 2008 ne grem, sem nato celo pot v Ljubljano premleval zakaj pravzaprav ne in kdaj in v kaki obliki bi bil spet pripravljen podati se v ta izziv? Odgovor ni prav preprost. Prvi pogoj je seveda denar oz sponzorska podpora. V primeru, da nam letos uspe s skupnimi močmi zbrati dovolj denarja za planirane cilje in morda še kaj rezerve, ki bi jo prenesli v naslednje leto, bi bilo leto 2009 pravšnje za vrnitev. Nekateri morda mislijo, da je ovira tudi moja družina oz. da me žena ne bi pustila. In se ne bi mogli bolj motiti – najstarejša hčerka Ana že letos razočarano spraševala zakaj nisem šel v Ameriko, žena Irma, brez podpore katere ne bi nikoli dosegel svojih uspehov, pa je ena redkih od bližnjih, ki si pravzaprav že od lanskega leta želi, da bi se na RAAM še enkrat vrnil. Razlog je morda za nekoga egoističen in sicer Irma je bila v obeh spremljevalnih ekipah ob odstopih, lani, ko sem dosegel svoje sanje in cilj v Atlantic City-ju, pa je ni bilo ob meni. In zato slavje niti zame, še manj pa zanjo ni bilo tisto pravo. Torej, če (oz. KO) se bom vrnil bo Irma gotovo ob meni.

Torej, če naslednje leto s skupnimi močmi naberemo dovolj sponzorskih sredstev in sezono izpeljemo po načrtih, postavim spet kakšen rekord in naredimo tudi medijsko dovolj zanimivih projektov za sponzorje, potem bodo morda izpolnjeni pogoji, da v letu 2009 zberemo (najmanj) dvakrat več denarja in se ponovno podam na dirko vseh dirk – RAAM 2009.

No, tole nekako se mi je podilo po glavi včeraj na treningu (in zato sem pozabil na kontra veter in klance in pravzaprav sploh ne vem točno kako sem prišel v Ljubljano). Na vas pa je , da me primete za besedo ob letu osorejlächeln Saj morda bom takrat odgovoril samo »sanja svinja o koruzi, a koruze ni«, ker bi morda že danes z bolj trezno glavo razmišljal drugače. Ampak dejstvo ostaja, da ob omenjanju RAAM-a moje srce še vedno poskoči in to je tisto o čemer sem govoril – ko si enkrat RAAM-ovec, ti RAAM ostane v krvi. Torej, pustimo se presenetiti…

  • Share/Bookmark
 

Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. | TrackBack URL

Komentiraj

XHTML ( Uporabite lahko naslednje tag-e ): <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong> .

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !