O blogu in avtorju

Kot otrok in najstnik sem bil bolj “anti-talent” za šport, čeprav sem poskusil marsikaj od gimnastike, preko nogometa, namiznega tenisa in karateja.

Precej pozno, pri 18 letih, sem začel dirkati s kolesom. Kolesarstvo je sicer najtežji, zame pa tudi najlepši šport na svetu. Skoraj polovico življenja sem živel le za kolesarstvo in rade volje priznam, da bom posledice vedno čutil. mislih nimam raznih “značk” po kolenih, komolcih in raznih drugih delih telesa, saj sem delčke svoje kože pustil na cestah ne le po Sloveniji, ampak tudi na Hrvaškem, v Srbiji, Črni gori, Nemčiji, Italiji in celo na Karibih (Guadeloupe). Priznam, da sem zasvojen s kolesarstvom. Gre za neko obliko odvisnosti, saj brez kolesa enostavno ne morem. Po nekaj dnevih brez kolesa postanem razdražljiv, depresiven, nesrečen… in zdravilo?? Pomaga že ena doza treninga, ki me vedno spravi v dobro voljo. Imel sem srečo, da sem imel med kariero neomajno podporo družine, najprej staršev in sestre, zadnja leta pa žene Irme. Spoznala sva se na Dirki Po Sloveniji 1996 in od takrat sva nerazdružljiva, Irma pa se je v teh letih preizkusila v vlogi trenerke, maserke in psihologinje. Zmage in rekordi, ki sem jih dosegel kot redno zaposlen s 40-urnim delovnim tednom, so predvsem zasluga Irme in mojih prijateljev, ki so na dirkah z mano kot nepogrešljivi člani moje spremljevalne ekipe. Od 31. marca 2000 pa imam novo navijačico, to je najina hčerka Ana, ki je bila na svoji prvi kolesarski dirki stara en mesec in je prav uživala (prespala je celo dirko!). Junija 2004 se ji je pridružil sin Erik, novembra 2006 pa še Tea tako, da imam sedaj že pravo navijaško skupino in če je le možno prav rad vse vzamem s sabo na dirke.

Drugače spoštujem vse športnike, saj vem koliko odrekanja je potrebnega, da prideš na vrh. V prostem času se ukvarjam z Ano, Erikom & Teo, rad brskam po Internetu in, seveda, kolesarim. Ne pijem alkohola (no ja, včasih kakšen Radler) in sovražim cigaretni dim!

  • Share/Bookmark